|
|
|
 |
| Dru�ina |
22/01/2006 |
|
|
|
|
Tako je denimo Skupnost sv. Egidija v zacetku devetdesetih let 20. stoletja 27 mesecev vodila pogajanja med sprtima stranema v dr�avljanski vojni v Mozambiku; iztekla so se z mirovnim sporazumom. Te in druge uspehe pri re�evanju sporov � med njimi so tudi posredovanja v Gvatemali in Burundiju � so dosegli po dolgih letih trdega dela v najtemnej�ih kotickih italijanske dru�be. �Na�a �elja je bila spremeniti svet, toda na� svet je bil Rim in najprej smo morali spremeniti Rim,� se spominja Andrea Riccardi. Zgodba Skupnosti sv. Egidija se zacenja leta 1968, ko je 18-letni sin bancnika skupaj s prijatelji od�el v revne cetrti rimskega predmestja. Po dva in dva so �li pomagat osnovno�olcem pri ucenju in pisanju domacih nalog. Vsako jutro, �e pred poukom, so skupaj molili ob dnevnem evangeliju. Navdihovali so se pri sv. Franci�ku Asi�kem in njegovi preprostosti. �e pet let kasneje, leta 1973, so mladi vodili deset centrov v rimskem predmestju, kjer so pomagali osnovno�olcem pri ucenju in pripravljali ma�e. Naselili so se v priljubljeni cetrti Trastevere v zapu�cenem samostanu sv. Egidija, po katerem so se tudi poimenovali. Tam so vsak vecer skupaj molili. Kmalu so na�li nove prijatelje, ostarele. Skupnost, ki danes �teje okoli petdeset tisoc clanov v 70 dr�avah, se odtlej bori za to, da bi olaj�ali �ivljenje starostnikov: danes �egidijci� v cetrtih Trastevere in Testacolo spremljajo 2800 ljudi, starej�ih od 75 let. V zacetku osemdesetih let so se zaceli posvecati invalidnim in danes med drugim vodijo bivanjske skupnosti za odrasle invalide, restavracijo in prirejajo njihovo letno slikarsko razstavo. Za brezdomce prostovoljci trikrat na teden v menzi, namenjenih njim, postre�ejo 1500 obrokov hrane. �Na�e delo je to, da se pribli�amo izkljucenim iz dru�be. In da ne pozabimo, da brez molitve in spreobrnjenja ljubezen do ubogega ni mogoca,� pravi Riccardi. V osemdesetih letih so se spoprijateljili tudi z Janezom Pavlom II. in leta 1986 je Sveti sede� skupnost priznal kot zdru�enje laikov. Po zgledu asi�kega srecanja med verstvi so zaceli prirejati podobna medverska srecanja, na katera povabijo verske voditelje z vsega sveta. �Sanjati moramo o bolj�em svetu, v katerem je mir mogoc,� pravi Riccardi in poudarja, da je vse povezano: notranji mir, mir v dru�inah, mir v mestih in predmestjih, med narodi ... �Mir je izbira, odlocitev, ki jo je treba uresnicevati.� Graditelj miru postane� tako, da najprej moli�, meni Riccardi. �V na�e trde, tekmovalne dru�be mora kr�canstvo prinesti socutje. Brez njega ne more biti �ivljenja, clove�tvo se sicer znajde pred praznino in nicem.� Za Riccardija, po poklicu univerzitetnega profesorja kr�canske zgodovine, je eden izmed prvenstvenih ciljev tudi edinost kr�canskih cerkva. Pravi, da sanja o srecanju med pravoslavno in katoli�ko Cerkvijo v ne tako oddaljeni prihodnosti, pri cemer ima v mislih mocnej�i dialog v medsebojni ljubezni. �Treba je biti v dialogu drug z drugim na temelju ljubezni in se zavedati, da ne moremo naprej loceni. Gospodova zapoved nas vodi k temu, da bi se zdru�ili, in zahteve tega globaliziranega sveta.� Kot pravi, se moramo zavedati, da edinost ni nekaj nemogocega ali revolucionarnega. Edinost zanj pomeni pojasnitev nekaterih teolo�kih vpra�anj in sprejemanje drug drugega v cerkvenih strukturah, kakr�ne so. Riccardi pripoveduje, da je moskovski metropolit Nikodim v �estdesetih letih prej�njega stoletja sanjal o tem, da bi se pravoslavna in katoli�ka Cerkev zdru�ili leta 2000. �Preprican sem, da z edinostjo ni mogoce odla�ati.� Za Riccardija bi bil pomemben korak na poti k temu cilju to, da bi katolicani, protestanti in pravoslavni skupaj obhajali spomin na mucence 20. stoletja. �To bi bilo dejanje globokega premisleka o 20. stoletju, stoletju stra�nih delitev med kristjani, hkrati pa tudi odkritja njihove edinosti.� Marjan Pogacnik
|
|
|
|